Drzna trditev. Morda, vendar podprta z dejstvi. Volilna udeležba na evropskih volitvah je ena najnižjih v Evropi. V Sloveniji se giblje okoli 28 odstotkov, leta 2014 je bila celo le 24,55 odstotkov, medtem ko je evropsko povprečje prek 45 odstotkov, v starih članicah pa krepko prek 50. Zakaj je temu tako? Zakaj evropske teme ne zanimajo niti tretjine volilnih upravičencev in kako to spremeniti?

‍

‍

Krivda je seveda deljena. Ne samo politiki, tudi mediji ne uspejo zbuditi zanimanja za evropske teme. Kljub trudu politikov, da bi nagovorili volivce z evropskimi vprašanji, ostaja medijska pokritost pomanjkljiva. Kolikokrat se evropske teme znajdejo na TV ekranih, koliko oddaj imamo o zunanji politiki, koliko dopisnikov je še ostalo v tujini? In zakaj celo nacionalka krči svojo dopisniško mrežo in pošilja odlično dopisnico nazaj v Ljubljano. Je en dopisnik RTV iz prestolnice EU res dovolj? Gre pa vseeno omeniti napredek komercialne TV, ki si po novem deli dopisnika z edinim časopisom, ki še ima dopisniško mrežo.

‍

Velikokrat se izpostavlja nizko zaupanje v institucije in slabo poznavanje delovanje EU, a dejstvo je, da na to vpliva predvsem slaba medijska pokritost evropskih zadev in svetovne politike. In krog je sklenjen. Kako naj se ljudje zanimajo za kompleksne evropske teme, če o njih skorajda ni poročil? Za razliko enkrat na pet let, ko se bližajo volitve, po še takrat se vedno znova vrtimo okoli plač evroposlancev, češ kako vrtoglavo visoke da so. Seveda vedno pozabimo povedati, da so plače vseh poslancev enake. Zakaj bi imel naš manj od Hrvata, Italijana ali Madžara?

‍

Nič čudnega, da volivce vse mine, ko slišijo, da poslanec v petih letih zasluži milijonov evrov, hkrati pa se ne pove, da so v ta znesek šteti še vsi stroški pisarne in vseh zaposlenih, v povprečju 5 asistentov, ki za poslanca delajo v Ljubljani, Bruslju in Strasbourgu. Plača evropskega poslanca je sicer okoli 7000 evrov neto, saj so slovenski, za razliko od večine, obdavčeni tudi doma. Lepa plača, ni kaj, ampak spet ne tolikšna, da bi bilo treba o tem vsakih pet let tako pompozno poročati? Konec koncev imajo visoke stroške bivanja, saj najemnino za stanovanje in enkrat mesečno hotel v Strasbourgu, krijejo sami. A ker nihče ne poroča o njihovem delu, je po svoje logično, da si javnost lahko plastično predstavlja zgolj njihov mesečni zaslužek.

‍

Velikokrat se izpostavlja nizko zaupanje v institucije in slabo poznavanje delovanje EU, a dejstvo je, da na to vpliva predvsem slaba medijska pokritost evropskih zadev in svetovne politike.

‍

In kako naj ljudje zaupajo v evropske institucije, če se celo domača politika in uradništvo radi izgovarjajo na Bruselj, sploh, ko je treba prenesti kakšno bolj “zoprno” direktivo. Pa tudi tu smo posebni, Slovenci radi zadeve ali poenostavimo ali pa še dodatno zakompliciramo. Naj le spomnim na direktivo o GDPR, ki je nismo znali prenesti v nacionalno zakonodajo, pa čeprav smo imeli na voljo več let. Zato so se zavezujoče določbe uporabljale kar neposredno, detajli so posledično ostali nedorečeni in zato je vse skupaj povzročalo državljanom in gospodarstvu več težav kot koristi. Obraten primer pa je prenos delegirane tobačne direktive, ki že krepko zamuja, saj smo jo dodobra zakomplicirali, pa čeprav gre le za prepoved uporabe arom v ogrevanih tobačnih izdelkih. Vanjo bi vključili še vse ostalo, ne glede na dejstvo, da na EU ravni že nastaja nova, celovita tobačna zakonodaja. Takšnih in drugačnih primerov je malo morje. Evropska komisija npr. sprejme neko direktivo, določi minimalne in maksimalne parametre, mi pa jo največkrat kar prevedemo, upoštevamo najstrožje določene pogoje in se potem izgovarjamo na EU. Ker je tako najlažje, namesto, da bi našli neko srednjo pot, ki bi bila najbolj primerno za naše okolje.

‍

Bo letos drugače? Se bomo končno, vsaj v kampanji in na predvolilnih soočenjih, pogovarjali o evropskih temah? Bomo celovito naslovili zeleni prehod in podnebne spremembe? Se bomo pogovarjali v kakšnem svetu želimo živeti, bomo rekli ne demagogiji, evroskepticizmu in radikalnim populistom, ki s težkim škornjem že korakajo po Evropi. Smo pozabili čemu je Evropska unija sploh nastala? Smo pozabili, da gre pravzaprav za projekt miru, ki je med seboj povezal evropske narode najbolj krvave celine 20. stoletja. Danes živimo v miru, na najbolj razvitem delu sveta. A vse to ni tako samoumevno, če se le ozremo na vzhod proti Rusiji in Ukrajini ter južno proti Gazi.

‍

Nam bo končno postalo mar?

‍

Preberite še kolumno "Prekletstvo vrednosti: ko zgolj ustvariti ni dovolj", ki jo je dr. Denis Mancevič napisal za časnik Večer.