Po štirih predsedniških mandatih in enem mandatu predsednika vlade (2008–2012) bo to nedeljo Vladimir Putin dobil še peti predsedniški mandat in bo na kremeljskem prestolu ostal vsaj do leta 2030. Glede na to, da bo takrat star 78 let - in če mu bo zdravje služilo vsaj tako dobro, kot prvemu slovenskemu zetu Trumpu -, ni izključeno, da bi vladanje Rusiji želel podaljšati še za kakšnih šest let. Če bodo takrat v Rusiji "volitve" sploh še potekale.

‍

Slednje namreč nikakor ni tako samoumevno. Če pogledamo zgodovino ruskih predsedniških volitev v novem tisočletju, vidimo, da je od realnih, kolikor toliko svobodnih in poštenih volitev, ostalo bore malo ali skorajda nič. Leta 2000 je bilo poleg Putina še deset drugih kandidatov, med njimi kar nekaj vidnih politikov. In tudi Putinova zmaga takrat, kljub že obstoječi močni medijski podpori, ni bila vnaprej spisana. Zmagal je v prvem krogu s 53-odstotno podporo, na drugem mestu je skoraj tretjino glasov prejel komunist Zjuganov. Jelcin, takratna ruska oligarhija in Zahod so se kolektivno oddahnili; naš človek je zmagal, poti nazaj v CCCP dokončno ni več. Uf, kako so se ušteli.

‍

A kdo pravzaprav je Vladimir Putin? V zadnjih letih (še najbolj intenzivno seveda po februarju 2022) mnogi "kremljelogi" po svetu kričijo: "Saj smo vam poskušali dopovedati, pa niste poslušali."

‍

Danes je povsem drugače: resni(čni) opozicijski politiki so že zdavnaj likvidirani (nenazadnje Aleksej Navalni), zaprti ali v izgnanstvu. Na volilnih lističih bodo poleg Putina še tri druga imena, a to je samo forma, ki nima nobenega pomena. Putinova zmaga je v današnjih razmerah vnaprej zagotovljena, za pravi (dovolj visok) odstotek bo poskrbela administrativna kolektivna mašinerija, podobno kot je za to že desetletja poskrbljeno v sosednji Belorusiji. Ob skorajda nikakršnem civilnem nadzoru nad potekom glasovanja in štetjem (ki bo tokrat prvič potekalo tudi elektronsko) to niso več nobene volitve, ampak bolj partijsko mandatno potrjevanje.

‍

Pri čemer so v partiji, vsaj v tisti sovjetski po smrti Stalina, o(b)stala notranja trenja, različni tokovi in interna opozicija. Kar je nenazadnje leta 1964 odneslo Nikito Hruščova. A danes v Rusiji ni leto 1964, bliže so Orwellovemu letu 1984. Zato je poročanje o novem Putinovem mandatu kot o "volilni zmagi" vsaj cinično, če ne že nespodobno. Putin namreč takšne "volitve" za zdaj še potrebuje za legitimnost lastne diktature, v prvi vrsti do mednarodnega okolja; doma že volijo generacije, ki drugega kot "Putin je Rusija!" niso nikoli niti slišale. A vprašanje je, kako dolgo bo Putin takšne "volitve" še potreboval. Morebiti še do naslednjega mandata leta 2030, ko bo po dolžini vladanja Rusiji presegel Stalina. Prav po stopinjah Stalina Putin vestno hodi, in to ne samo z vidika obdobja vladanja …

‍

Putin je Rusijo spremenil v povsem drugo državo, kot je bila na začetku 21. stoletja. Na račun politične in gospodarske stabilnosti je povsem konsolidiral oblast in jo spremenil v diktaturo, česar mnogi na zahodu, zanimivo, še kar nočejo ali ne želijo videti. Predvsem v kontekstu ameriške hegemonije in vseh brutalnih nečednosti, ki so jih Američani po drugi svetovni vojni počeli po svetu, vidijo v Putinu v prvi vrsti človeka, ki se je odločil temu odločno zoperstaviti. In pri tem gladko in (ne)namenoma spregledajo, kako Putin v Ukrajini počne točno to. Izvaja brutalno imperialistično politiko tako imenovane velike Rusije, kjer seveda ni prostora za številne (povečini vzhodnoslovanske) narode, ki so si v zadnjem stoletju priborili samostojnost.

‍

‍

V Rusiji vse skupaj seveda ne more biti bolje: državna cenzura in propaganda sta skorajda vseobsegajoči, represija nad civilno družbo je na ravni sovjetskih časov po Stalinu, demokratične institucije za zdaj enkrat obstajajo še na papirju, a že dolgo namesto svojemu namenu služijo gospodarju v Kremlju. Apatičnost družbe je velika, strah prav tako. Zato tudi ne preseneča, da ko povprečen Rus iz urbanega okolja odgovarja na javnomnenjsko vprašanje "Ali podpirate (to ali ono) politiko vlade ali usmeritev države?" v prvi vrsti odgovarja na to, ali obstaja alternativa Putinu ali ne. In glede na to, da je režimu uspelo ljudstvu dopovedati, da alternative ni, je potem najbolj logično in varno, odgovoriti pritrdilno. Oblast ve, kaj je za ljudstvo najboljše, zato se o tem ni potrebno spraševati … dobrodošli v novodobno podložništvo.

‍

A kdo pravzaprav je Vladimir Putin? V zadnjih letih (še najbolj intenzivno seveda po februarju 2022) mnogi "kremljelogi" po svetu kričijo: "Saj smo vam poskušali dopovedati, pa niste poslušali." Izpostavljajo, da je bilo že od samega začetka jasno, kakšen človek je leta 2000 prišel v Kremelj. Usoda Rusije (in morebiti Evrope) naj bi bila zapečatena že takrat. KGB-jevec bo pač ostal KGB-jevec. A so pri takšnih ocenah najmanj subjektivno pristranski, če ne celo zavedno spominsko selektivni. Ta isti Putin je bil namreč v prvih letih svojega mandata zvezda svetovne politike, človek leta po oceni revije Times, vsaj z vidika gospodarske politike pravi liberalec. Tudi okrog sebe je zbral številne liberalne ekonomiste in ministre, ni samo govoril tiste stvari, ki so jih od njega v tujini pričakovali (nadaljevanje liberalnih reform iz 90. let), ampak jih je tudi izvajal. Leta 2001, po terorističnih napadih 11. septembra v ZDA, je Rusija podprla ameriško intervencijo v Afganistanu in dovolila vojaške prelete zveze Nato nad svojim zračnim prostorom. Nepredstavljivo z vidika današnje realnosti.

‍

Preostanek besedila preberite tu.

Kolumna je bila izvorno objavljena v časniku Večer, 16. 3. 2024.

‍

Preberite še objavo "Zakaj je zaupanje v politiko ključno in kaj smo se pri tem naučili."