Z možem sva se ustavila na bližnjem bencinskem servisu. Odprta je bila samo ena blagajna; gospa srednjih let je plačevala, za njo mladenič, ki mu je sledila mlajša ženska z otrokom, pred mano, zadnjo v vrsti, pa starejši gospod. »Zakaj ne odprete še ene blagajne, tu stojim že celo večnost in nimam več časa čakat. Kaj se greste, da dela samo ena blagajna,« je v nekem trenutku vzrojil gospod pred mano. Čakajoči smo se presenečeno spogledali, prodajalka pa se je mirno in opravičujoče nasmehnila: »Gospod, iskreno se opravičujem. Trenutno sem sama tu, zato je odprta samo ena blagajna in mislim, da gre kljub temu kar hitro, zagotovo boste kmalu na vrsti.« Gospod je še naprej jezno bentil, ampak mlade prodajalke to ni zmedlo. Mirno, hitro, učinkovito in zelo prijazno je postregla vse stranke, vključno z besnim gospodom. Name je naredila močan vtis in v prihodnje sem, če mi le ni bilo preveč s poti, prav zaradi te izkušnje šla na taisti bencinski servis. Prodajalka me je prepričala s svojim kulturnim, vljudnim in mirnim odzivom.

‍

Kulturo – pa naj bo to kultura podjetja, znamke, društva, naroda ali vere – je treba negovati, zanjo skrbeti in jo živeti. Besede na papirju ali steni niso dovolj.

‍

Kultura se začne (graditi) v osnovni družbeni celici, družini; nadalje v šolskih klopeh in nenazadnje na delovnem mestu in v drugih organizacijah, katerih del smo – športnih, literarnih, gasilskih in drugih društvih … Odraža pa se tako znotraj osnovne celice kot navzven. Družba in kultura se spreminjata, naše vrednote so danes drugačne kot pred 15 leti. In prav je tako. Zdi se, da gre vsaka generacija korak dalje v sprejemanju drugačnosti, različnosti, posebnosti in individualnosti, hkrati pa je čutiti vračanje k tradicionalnim vrednotam, kot so družina, spoštovanje in kvalitetno preživljanje prostega časa. Emancipacija – najprej žensk in nato čedalje bolj vztrajno tudi drugih depriviligiranih skupin – dopušča čedalje manj nestrpnosti. Pred par desetletji so detergente za posodo prodajali gospodinjam, danes v oglasih zažgane lonce pomivajo moški. Sprememba kulture (znamk) pa se ne odraža zgolj na televizijskih ekranih in oglasih na družbenih omrežjih, pač pa tudi v organizacijah samih. Podobno, kot danes ni več sprejemljiva rasna, verska, spolna, starostna ali kakšna druga diskriminacija v oglasih, tudi ni sprejemljiva v mnogih organizacijah.

‍

Verjamem, da grajenje kulture neke organizacije ne teče zgolj od zgoraj navzdol ali spodaj navzgor, pač pa gre v obe smeri in tudi horizontalno. Posamezniki moramo biti senzibilni in ozaveščeni, razumeti moramo smisel in biti vključeni v razvoj kulture, ki to podpira in opolnomoči posameznika. Vsekakor upam, da je tudi to botrovalo k odzivu prodajalke v moji zgodbi. Kajti kultura organizacije se odraža tudi v njeni zunanji podobi, znamki in nenazadnje v odnosih. Še posebej v storitvenem sektorju hitro pademo pod pritiskom filozofije »kupec ima vedno prav«. Že mogoče, da ima prav, seveda želimo ustreči, a do katere meje? Najbrž vodilni v podjetju ne želijo, da se na njihove prodajalce, projektante in vodje projektov kupci ali naročniki zdirajo? Najbrž se zavedajo, da toksično delovno okolje (pa četudi ga ne povzroča delodajalec) lahko vodi v zdravstvene težave in (zdravstveni) absentizem? Iz vseh teh razlogov, pa še kakšen bi se našel, je delodajalcu v interesu, da s svojim zgledom goji kulturo sprejemanja, spoštovanja, postavljanja meja, prijaznosti, strpnosti, samospoštovanja ter občutkov lastne vrednosti.

‍

‍

Kulturo – pa naj bo to kultura podjetja, znamke, društva, naroda ali vere – je treba negovati, zanjo skrbeti in jo živeti. Besede na papirju ali steni niso dovolj. V kulturo dobrih odnosov, kjer se prodajalec ne boji za svojo službo, če se ne ukloni nesramni stranki, je treba vlagati čas in energijo. Kreativnost in drznost oblikovalcev in tekstopiscev uspevata v varnem okolju. Nove ideje, predlogi in iniciative si zaposleni drznejo predlagati, če se počutijo sprejete. Iskreno in dobronamerno povratno informacijo, kaj v podjetju ne deluje in kako to izboljšati, bodo podali opolnomočeni zaposleni. Zagotovo so izjeme, le-te najdemo povsod. Brez dvoma pa drži, da je kultura lepilo. Lepilo zavzetih zaposlenih, koherentnosti znamčenja in dobrih odnosov.

‍

Preberite še kolumno "Kje se ustaviti? Ali pričeti? Nevroznamčenje, odgovornost. V tem sosledju najprej.", ki jo je Tamara Pevec Barborič napisala za revijo Super znamka.

‍

Kolumna je bila izvorno objavljena v tiskani reviji Super znamka, #09, pomlad 2023. Revijo lahko naročite tu.