Avtor
Dr. Denis Mancevič
Podobno je s Slovenijo: če želimo dohiteti – kaj šele prehiteti – najbolj razvite države, ne zadostuje, da tečemo enako hitro kot doslej. Tek moramo pospešiti bistveno bolj, kot to počnemo danes.
Napredek se meri v vsakodnevnih mikro korakih in konkretnih ukrepih, ki jih lahko izvedemo hitro, brez čakanja na sredstva EU ali zapletene zakonodajne postopke. Potrebna sta predvsem politična volja in operativna sposobnost.
Tekma, v kateri sodelujemo, je neizprosna. Ne lovimo le Evrope, ki jo lahko razumemo kot želvo iz prispodobe, ampak nas hkrati dohitevajo in prehitevajo tudi tisti, ki so startali za nami. Tekma se ne odvija na eni sami progi, temveč na več vzporednih: za talente, za investicije, za kakovostno delovno silo in za privlačnost poslovnega okolja. In kar je ključno – o zmagi ne odločajo zgolj velike reforme, kot so davčna, zdravstvena ali pokojninska. Napredek se meri v vsakodnevnih mikro korakih in konkretnih ukrepih, ki jih lahko izvedemo hitro, brez čakanja na sredstva EU ali zapletene zakonodajne postopke. Potrebna sta predvsem politična volja in operativna sposobnost.
Da je časa za oklevanje vse manj, potrjujejo tudi kazalniki. Slovenija se na lestvici konkurenčnosti IMD World Competitiveness Ranking trenutno uvršča na 46. mesto, kar je ena najslabših pozicij v zadnjem desetletju. Prav tako smo pri povprečni dodani vrednosti na zaposlenega obstali pri približno 92 odstotkih povprečja EU (ob vstopu smo dosegali dobrih 80 odstotkov). To pomeni, da se je proces dohitevanja – t. i. konvergence – v zadnjih letih ustavil. Ne le da se razkorak ne zmanjšuje več, obstaja celo tveganje, da se bo začel znova povečevati.
Primerov, kako bi lahko ta trend obrnili, je veliko. Digitalizacija javne uprave in šolstva bi lahko olajšala postopke in zmanjšala birokracijo. Izobraževalni sistem bi lahko hitreje sledil spremembam na trgu dela in tehnološkim prebojem. Davčne spodbude in bolj prijazna pravila poslovanja bi lahko pomagala pri privabljanju in ohranjanju talentov. Vse to niso ukrepi, ki bi zahtevali dolga pogajanja v Bruslju, temveč odločitve, ki jih lahko sprejmemo doma.
Tekma, v kateri sodelujemo, je neizprosna. Ne lovimo le Evrope, ki jo lahko razumemo kot želvo iz prispodobe, ampak nas hkrati dohitevajo in prehitevajo tudi tisti, ki so startali za nami. Tekma se ne odvija na eni sami progi, temveč na več vzporednih: za talente, za investicije, za kakovostno delovno silo in za privlačnost poslovnega okolja.
Ključno pa je razumevanje: to ni naloga Bruslja. To ni nekaj, kar lahko rešijo geopolitična razmerja ali globalni trendi. In to ni naloga, ki bi jo lahko nenehno prelagali na velike reforme, ki jih vedno spremljajo dolgi postopki in pogosto politične blokade. To je naša domača naloga. Naloga, ki jo moramo opraviti sami. Za nas je ne bo opravil nihče drug. Če tega ne bomo razumeli, bo Ahil v neskončnost dohiteval želvo – Slovenija bo obstala v prostoru in času, obsojena na večno lovljenje. Namesto ambiciozne strategije bomo imeli zgolj upanje, da bo jutri vsaj tako dobro kot danes. A upanje – kot je znano – žal ni strategija.