Volatilnost na energetskih trgih je postala naša nova stalnica. In medtem ko vsi dnevno – ali sedaj že tedensko – ugibamo, kaj bo storil ali vsaj napovedal Trump in kako burno se bodo na to odzvali finančni trgi, evropske vlade dobesedno tekmujejo v tem, kako bi ublažile posledice na maloprodajnih trgih. Tudi pri nas se cene goriv zaradi kriznih razmer spreminjajo vsak teden, vlada pa razmišlja celo o uvedbi diferenciranih cen za izredne razmere. A v tem vsakodnevnem gasilskem reševanju in političnem populističnem tekmovanju nam uhaja širša slika. Zamižali smo pred dvema ključnima, a neprijetnima dejstvoma.

‍

Prvič, cena strateške avtonomije. Če se želi EU resno lotiti strateške avtonomije in se odklopiti od odvisnosti od geopolitično nestabilnih regij (Bližnji vzhod) ali celo strateških tekmic (Rusije), bo to imelo svojo ceno. In ta cena bo visoka. Ta strošek bomo morali nositi potrošniki – tako vsi mi kot zasebni posamezniki kot tudi naša industrija. Na kratek in srednji rok bo to močno udarilo po naši globalni konkurenčnosti, in to vsekakor ne v pozitivni smeri. Energetska varnost v (de)globaliziranem svetu enostavno ni in ne bo več poceni.

‍

Drugič, zamujena priložnost zelenega prehoda. Trenutna kriza, ki se kaže kot ogromen pritisk na inflacijo in nas potiska na rob stagflacije (nevarne kombinacije padca gospodarske rasti in visoke inflacije), je v resnici naša največja priložnost. A le, če mislimo z zelenim prehodom in razogljičenjem resno. Čas je za streznitev: v resnično "razogljičeni in zeleni Evropski uniji" bi morali za ogljikovodike plačevati več, kot plačujemo danes. Namesto tega nam politika pošilja prav nasprotne signale in kot družba počnemo natanko nasprotno. Države z raznimi mehanizmi, kapicami in regulacijami subvencionirajo in blažijo cene prav tistega, česar porabo bi morali nujno zmanjšati – naftnih derivatov.

‍

Grenka resnica, o kateri si malokdo upa na glas spregovoriti, je matematično neizprosna: v Sloveniji za naftne derivate danes realno plačujemo manj kot pred petimi leti. Če je bila leta 2021 izhodiščna cena dizla 1,40 evra na liter, bi moral ta ob upoštevanju kumulativne inflacije danes stati približno 1,75 evra, da bi bila njegova realna vrednost enaka. Glede na to, da trenutna cena (pred 20. aprilom) znaša 1,8 evra, ugotovimo, da se je dizel v pol desetletja, polnem pretresov, realno podražil le za slabih nekaj centov. Želimo si zelenega prehoda, a hkrati s pomočjo državnih blagajn in državne regulacije zahtevamo poceni fosilna goriva.

‍

To je dobesedno narobe svet. Dokler si ne bomo priznali, da prehod v trajnostno družbo zahteva dražje ogljikovodike in da udobja preteklosti ni več, bomo zgolj ujetniki vsakokratnih geopolitičnih šokov in tvitov iz Bele hiše, Kremlja ali Pekinga. Čas je, da odrastemo in sprejmemo račun za prihodnost, ki smo si jo izbrali.