To je poteza, ki ne pomeni le popolne izgube kompasa v strateškem komuniciranju, temveč tudi neposredno ogroža mednarodni ugled Slovenije, spodkopava zavezništvo in lahko sproži izjemno nevaren domino efekt, ki gre na roko številnim mednarodnim akterjem, ki želijo še dodatno destabilizirati Evropo, EU in ključne evroatlantske integracije.

‍

Odziv brez strategije

Namesto da bi predsednik vlade in Gibanje Svoboda v prvi vrsti sploh preprečila izglasovani referendum ali pa še pred tem znali argumentirano in državotvorno obrazložiti, zakaj povečani vojaški izdatki v tem trenutku niso samo del širših zavez Slovenije znotraj NATO, ampak so nujni tudi za zagotavljanje lastne varnosti v prihodnjem desetletju, smo bili priča čustvenemu, nepremišljenemu in populistično obarvanemu odzivu. Predlog referenduma o članstvu v NATO je bil v svojem bistvu nič drugega kot komunikacijska eksplozija brez vsakršnega premisleka o posledicah. Slovenija je v očeh zaveznikov (ponovno) zaplesala v vsem siju kot nepredvidljiva članica. Kot država, ki je v iskanju notranjepolitičnih točk brez pomislekov tvegala lastno kredibilnost in zanesljivost znotraj enega najpomembnejših mednarodnih varnostnih okvirjev. (Tu se tudi skriva bistvena razlika med obema referenduma – če je prvi (o vojaških izdatkih) izključno stvar notranjepolitične predvolilne dinamike, ne zavezujoč in "pozabljen" že naslednji dan, je drugi stvar mednarodnega reda, varnosti in kot tak močno presega "zgolj" domačo politično kuhinjo in načelne ali ne domače koalicije.)

‍

Slovenija je v očeh zaveznikov (ponovno) zaplesala v vsem siju kot nepredvidljiva članica. Kot država, ki je v iskanju notranjepolitičnih točk brez pomislekov tvegala lastno kredibilnost in zanesljivost znotraj enega najpomembnejših mednarodnih varnostnih okvirjev.

‍

Šampanjci in črni fondi

V Kremlju – in marsikje v naši bližnji soseščini – so ob Golobovi izjavi gotovo že odprli šampanjce. Če bi referendum o članstvu v NATO dejansko prišel v politični in medijski obtok, bi Moskva dobila redko darilo: neposredno razpoko v notranji koheziji ene od članic zavezništva, in to na vzhodnem robu evroatlantskega prostora. Lahko smo prepričani, da bi se črni skladi za informacijsko, propagandno in hibridno delovanje hitro aktivirali – pod krinko "mirovniških" in "nevtralnostnih" naracij, ki jih že vidimo pri nas.

‍

Negativni rezultat (ki ga, kajpada, ni mogoče vnaprej izključiti, zlasti ob že prisotnem anti-natovskem sentimentu v delu javnosti) bi pomenil izjemno nevaren politični signal, ne glede na to, da pravno-formalno izstop iz NATO v kratkoročnem ali srednjeročnem obdobju ni realna možnost. V geopolitiki štejejo predvsem percepcije in simboli – in ta bi bil za Kremelj zlata vreden. Povzročil bi lahko domino učinek v drugih manjših članicah, odprl vrata dezinformacijskim kampanjam in pokazal, da je NATO ranljiv – ne z vojaško silo, temveč z notranjo razgradnjo politične volje.

‍

Kakšno sporočilo pošiljamo?

Sporočilo ki je šlo v svet (in brez skrbi, evropski zavezniki so ga opazili, še več: telefonske linije na Gregorčičevi so bile zelo zasedene zadnje dni), dokaj nedvoumno govor tako tem, da Slovenija ni sposobna notranjega političnega konsenza o temeljnih varnostnih zavezah, kot še bolj alarmantno – da je aktualna politika pripravljena lastno članstvo v vojaškem zavezništvu uporabiti kot pogajalski žeton v notranjepolitičnem boju. V trenutkih, ko celotna Evropa povečuje obrambne kapacitete zaradi vojne v Ukrajini in rasti globalne negotovosti, tak signal ni le neodgovoren – je nevaren. Izjemno nevaren.

‍

V geopolitiki štejejo predvsem percepcije in simboli – in ta bi bil za Kremelj zlata vreden. Povzročil bi lahko domino učinek v drugih manjših članicah, odprl vrata dezinformacijskim kampanjam in pokazal, da je NATO ranljiv – ne z vojaško silo, temveč z notranjo razgradnjo politične volje.

‍

Referendum ni igrača

Premier Golob je z napovedjo referenduma o članstvu v NATO zrelativiziral pomen najpomembnejših zunanjepolitičnih odločitev države. Če se lahko o takšnih stvareh odloča mimogrede, brez širše razprave, brez diplomatskega konteksta, potem pošiljamo sporočilo, da smo država, ki ni dorasla lastni suverenosti.

‍

Predsednik vlade je s to izjavo odprl vrata populistični instrumentalizaciji varnostnih tematik, kar lahko v prihodnosti služi kot precedens – ne le za opozicijo, temveč tudi za druge populistične akterje (tako doma, kot od zunaj!), ki bodo v iskanju pozornosti zlorabljali temelje državne politike.

‍

Če se je iz te epizode kaj naučiti, potem je to predvsem to, da Slovenija nujno potrebuje bolj profesionalno, strateško premišljeno komuniciranje na področjih zunanje in varnostne politike. Premier Golob pa bi se moral zavedati, da njegove besede ne zvenijo le po domačih vaških glasovih, temveč odmevajo v tujih kabinetih predsednikov vlad. In da to nikakor ni notranjepolitična igra (kar je bila kakor koli nenačelna poteza izglasovanega referenduma o vojaških izdatkih), ampak ima daljnosežne mednarodno-politične in varnostne implikacije.

‍

Kot tudi, da nikakor ni dovolj, da se takšne izjave post festum "pojasnjujejo" ali "zrelativizirajo" - škoda je narejena že v trenutku, ko je bila izrečena.

‍

Če se je iz te epizode kaj naučiti, potem je to predvsem to, da Slovenija nujno potrebuje bolj profesionalno, strateško premišljeno komuniciranje na področjih zunanje in varnostne politike. Premier Golob pa bi se moral zavedati, da njegove besede ne zvenijo le po domačih vaških glasovih, temveč odmevajo v tujih kabinetih predsednikov vlad.

‍