Avtorica
Tamara Pevec Barborič
Ker delam, kar delam, ob nakupu marsikaterega izdelka ali storitve večinoma v poplavi ponudbe precej premišljeno izbiram med njimi. Ob tem imam v mislih kako se en izdelek ali znamka razlikuje od druge, kateri izmed dveh izdelkov mi je bližje, kaj njuna proizvajalca zagovarjata, kako nastopata v javnosti, kakšen je njun nagovor in kakšne obljube. Opažam, da generičnega komuniciranja dandanes resnično ne primanjkuje. Ob tem pa se sprašujem, če znamke/podjetja sploh nimajo neke vizije o lastni personi. Si je ne upajo izraziti? Ali pa jim je pravzaprav vseeno in se jim tovrstno pozicioniranje niti ne zdi potrebno? V vsakem primeru je to zagotovo zamujena priložnost.
Z izražanjem svojih lastnosti, posebnosti, drugačnosti, stališč in mnenj znamka izrazi kdo je, postane bolj poosebljena in tako se lahko približa ciljnim javnostim ter splete tesnejše vezi na podlagi skupnih lastnosti, zanimanj in prepričanj. Seveda se približa določenim javnostim, od drugih pa se lahko z jasnim izražanjem svojega jaza oddalji, ampak tesnejše vezi s prvimi lahko zagotovo pomenijo večjo pripadnost, dolgoročen odnos, zvestobo, tudi zagovorništvo. To velja tako za eksterne kot interne javnosti.
Na pristno komunikacijo s (potencialnimi) sodelavci bi morala biti podjetja – zlasti v času izredno nizke brezposelnosti, ko se delodajalci na trgu krepko borijo za (dobre) kadre – še posebej pozorna v luči grajenja pripadnosti in, kar je bržkone še pomembneje, zavzetosti. Pri tem pa je ključnega pomena, da besede odražajo dejanja – da to, kar govoriš, dejansko tudi delaš; saj poznate tisto, actions speak louder than words.
V Gallupovi raziskavi za leto 2022 (raziskava je bila izvedena med zaposlenimi v Združenih državah Amerike.) je kar 40 odstotkov vprašanih kot razlog, zakaj so zapustili delodajalca, navedlo vključenost in kulturo (ang. engagement and culture), s 26 odstotki pa je sledil odgovor dobro počutje in ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem (ang. wellbeing and work-life balance). Skupno ti dve področji nezadovoljstva predstavljata 66 odstotkov razlogov, zaradi katerih so zaposleni leta 2022 zapustili delodajalca – torej je kar trikrat več ljudi menjalo zaposlitev zaradi vključenosti, kulture, dobrega počutja in ravnovesja med zasebnim in poklicnim življenjem, v primerjavi s tistimi, ki so kot razlog odpovedi navedi plačilo in ugodnosti (ang. pay and benefits). Prav kultura in vključenost sta tista, kjer je transparentna in pristna komunikacija ključnega pomena. Zelo preprost primer – na razgovoru potencialnemu kandidatu poveste, da je možno hibridno delo. Ob nastopu dela mu nadrejeni pojasni, da je na daljavo mogoče delati maksimalno dvakrat tedensko, hkrati pa to ne more biti ob ponedeljkih in petkih, ker imate takrat kolegije in želite, da je celotna ekipa prisotna v živo. Za ostale dni pa mora, če želi delati na daljavo, oddati pisno prošnjo in seveda pridobiti odobritev. Ta situacija je precej drugačna od zagotovila »hibridno delo je seveda možno« z razgovora. Ker je to novemu sodelavcu pomemben dejavnik, je seveda nezadovoljen. In to že takoj ob začetku dela pri vas! To je približno tako, kot če bi na prvem zmenku rekla, da prosti čas preživljam aktivno, kaj kmalu pa bi se izkazalo, da je aktiven zgolj moj palec na TV daljincu. Dajanje praznih in zavajajočih obljub, ker je nekaj v trendu in se za povrhu vsega še dobro sliši, na dolgi rok ne pije vode.
Poskušati biti nekaj, kar niste in dajati obljube, ki jih ne morete (ali pa ne želite) izpolniti, nima smisla v nobenem odnosu. Avtentično je govoriti, kar delaš in delati, kar govoriš. Ljudje – in seveda posledično ciljne javnosti neke znamke oz. podjetja – smo tako različni, da bo izražanje pristnosti zagotovo nagrajeno pri skupini, ki se bo z vašimi vrednotami, kulturo in dejanji poistovetila. Če si boste le drznili izstopati iz generične sivine.
Kolumna je bila izvorno objavljena v tiskani reviji Super znamka, #13, pomlad 2024. Revijo lahko naročite tu.