Avtorica
Nina Stankovič
Pa vendar moje razmišljanje ne bo čustveno, čeprav priznam, da sem bila osebno precej razočarana. Ne nad rezultatom – vprašanje prostovoljnega končanja življenja ne sodi v klasične levo–desne delitve – temveč nad zlorabami, manipulacijami in dobesednimi lažmi nasprotnikov zakona, na čelu s Cerkvijo, pretiranim angažmajem zdravniškega ceha in, po drugi strani, precej nedomišljeno kampanjo zagovornikov. Levo-liberalna večina se tudi tokrat ni uspela mobilizirati; očitno tudi svoboda odločanja o lastnem telesu ni več tema, ki bi ljudi spravila na volišča. Žal.
Zakon je nastal na pobudo civilne družbe, saj smo se lani na posvetovalnem referendumu s 55-odstotno večino izrekli za začetek priprave zakonske rešitve. Koalicija je voljo ljudi spoštovala – a pri tem pozabila na dialog z zdravstveno stroko. Res je, da Zdravniška zbornica in Fides ne predstavljata celotnega zdravništva in imata vsaka svoje politične motive. A spregledati zdravnike kot take, hkrati pa jih vključiti v postopek prostovoljnega končanja življenja, pa jih pred tem niti ne vprašati za mnenje – to je politično nespametno. In, kot se je izkazalo, morda celo odločilno.
Ne gre pozabiti, da so odnosi med vlado in zdravniškimi organizacijami že dolgo slabi. A še bolj bistveno je to, da se je celotno zdravništvo metalo v en koš – čeprav večina zdravnikov ne podpira Fidesa in ne sledi politiziranemu vodstvu Zbornice. Podobno kot pri Cerkvi: večina slovenskih vernikov, med katere formalno spadam tudi sama, ne verjame v radikalne dogme, ki jih razglaša škofovska konferenca. Če bi o rezultatu odločala zgolj propaganda RKC, bi zagovorniki zakona referendum mirno dobili – kljub lažem in agitaciji iz prižnic, ki so šle daleč preko dopustnega.
Torej kdo je odločil? Ne desnica. Ne RKC. Ne zdravniška elita. Po mojem mnenju je odločil tihi upor zdravnikov na primarni ravni.
Družinski zdravniki – najbolj obremenjeni, kadrovsko podhranjeni, plačani manj kot specialisti, vsakodnevno izpostavljeni nerealnim pričakovanjem in včasih celo linču – so dobili še eno izjemno čustveno in strokovno zahtevno nalogo. Nihče jih ni vprašal, nihče jih ni vključil, nihče ni prisluhnil njihovim dvomom. In ja, plakati po zdravstvenih domovih so bili več kot neprimerni, a kot vedno: vsaka reakcija ima svoj vzrok.
Ob koncu dneva pa ljudje še vedno zaupajo zdravnikom. Družinskim, saj so jim blizu. In ne politiki. Ne medijem. Ne cerkvenim dostojanstvenikom. Zdravnikom! Tudi zaupanje v zdravniški poklic je v zadnjem letu ponovno zraslo, medtem ko je zaupanje v politiko, medije in Cerkev padlo na zgodovinsko nizko raven.
Svoje so dodali še pregovorno nezainteresirano levo-liberalno volilno telo, ki se ob lepem vremenu rado odpravi na izlet; agresivna in dobro organizirana propaganda desnih strank; eskalacija dezinformacij na družbenih omrežjih; že omenjeno ignoriranje strokovnih pripomb pri pripravi zakona; pa tudi dokaj nekritično medijsko poročanje, premalo resnih soočenj in premalo fact-checkinga, kar je nasprotnikom omogočilo širjenje grobih neresnic brez ovir ali popravkov. Vse to skupaj je ustvarilo popoln politični vihar, v katerem je racionalna razprava komaj še dobila prostor.
A to je današnja politika – svet, v katerem populizem zmaguje, resnica pa izgublja bitko.
Ta referendum ni bil poraz vrednot niti dokaz konservativnega preobrata, temveč jasno opozorilo. Pokazal je, da brez resničnega dialoga s stroko ni mogoče izpeljati nobene občutljive reforme, da brez resne mobilizacije ni mogoče zmagati niti na najbolj vrednostnih vprašanjih, in da brez jasne, preproste ter pogumne komunikacije, napredne ideje preprosto ne dosežejo ljudi.
Populizem je glasen in neposreden, zato bo moral napredni tabor poiskati nov način pripovedovanja zgodb. Takega, ki bo prebil mehurčke, dosegel ljudi tam, kjer so, in jim dal občutek, da so slišani. Le tako se bo moč zoperstaviti retoriki, ki gradi na strahu in sovraštvu do drugačnosti.
Kot se že dlje časa nakazuje, bodo državnozborske volitve izjemno tesne. Odločile jih bodo majhne razlike, nekaj deset tisoč glasov in pripravljenost ljudi, da sploh pridejo na volišča. Udeležbe iz leta 2022 ne bomo ponovili, a če želi leva sredina sploh razmišljati o ponovitvi mandata, bo morala na volišča pripeljati vsaj 55 odstotkov volilnih upravičencev. Mobilizacija bo torej ključna in ve se, kdo je že danes v nizkem štartu.
Ta referendum je bil generalka. Marca bo šlo zares. Vprašanje pa ostaja: ali se je kdo pripravljen iz tega res kaj naučiti?