Avtorica
Nina Stankovič
V svetu, kjer mikrofon pogosto pripade tistim, ki znajo temo zaviti v šalo, provokacijo ali osebno izpoved, se zdi skoraj nemogoče, da bi kdo v podkast povabil ministra, da bi govoril o reformi dolgotrajne oskrbe. Pa vendar bi morali. Ker gre za eno najpomembnejših reform našega socialnega sistema.
Po več kot dveh desetletjih čakanja je zakon o dolgotrajni oskrbi sprejet – in letos končno stopa v polno veljavo. Gre za oblikovanje četrtega socialnega stebra, ob bok zdravstvu, pokojninskemu sistemu in zavarovanju za brezposelnost.
Ta reforma ni nekaj abstraktnega – gre za pomoč ljudem, ki jih starost, bolezen ali nesreča postavijo pred meje samostojnosti. Če bomo imeli srečo, bomo tja prišli vsi – kot uporabniki, svojci in skrbniki. In vsi si želimo, da bi starost preživeli doma, čim dlje dostojanstveno.
Teme, kot je dolgotrajna oskrba, redko dosežejo naslovnice. Ne sprožajo viralnih objav, ne delijo se v "memih". A v zadnjih tednih opažamo premik – tudi klasični mediji vedno pogosteje namenjajo prostor razlagam in vsebinskim pojasnilom. To je dragoceno.
Ne zato, ker bi bilo vse idealno, ampak ravno zato, ker ni. Reforma je obsežna, uvaja se postopoma in zahteva usklajevanje različnih sistemov. Pa vendar gre za proces z jasnim ciljem in dolgoročnim učinkom.
Da, primanjkuje kadra. To ni le slovenska težava, temveč širši evropski izziv. A prav zato mora biti sistem vzpostavljen premišljeno, zanesljivo in z razumevanjem, da velike spremembe ne pridejo čez noč, ampak z vztrajnostjo in jasnim kompasom.
Da, novinarji morajo postavljati vprašanja in opozarjati na napake. A dolgotrajna oskrba ni še ena politična zgodba – je družbeni projekt. Govorimo o tisočih ljudeh: starejših, bolnih, njihovih svojcev, skrbnikov in prihodnjih uporabnikov. Zato je pomembno, da imamo novinarstvo, ki zna razložiti, ne le opozarjati. Kritika ima smisel, če vodi v izboljšave – ne v cinizem in apatijo.
Ko ljudje informacij ne razumejo, tem informacijam ne zaupajo. In ko zaupanje pade, pade tudi pripravljenost na sodelovanje. Zato so tudi mediji del reforme – ne kot komentatorji s tribune, temveč kot most med sistemom in družbo. Tisti, ki znajo spremembe razložiti, osmisliti in jih – če je treba – tudi soustvarjati.
Dolgotrajna oskrba zadeva predvsem generacijo, ki ni najbolj digitalno vešča. Zato morajo biti informacije jasne, dostopne in brez birokratskega žargona. Ljudje ne potrebujejo pravne razlage – potrebujejo praktične, življenjske odgovore. Kaj jim pripada. Kje in kako to uveljaviti. Kdaj lahko pričakujejo spremembe. Zato pozdravljam številko 114, ki je državljanom brezplačno na voljo - tudi to je od poti kako ljudi informirati.
A televizija in radio ostajata ključna medijska kanala za starejšo populacijo. Prav prek njiju lahko dosežemo tiste, ki bodo reformo prvi občutili. A le, če informacije podamo spoštljivo, strukturirano in s čutom za njihovo vsakdanjo realnost.
Dolgotrajna oskrba je tudi test naše sposobnosti, da javne politike razlagamo brez senzacionalizma. Da sistemske spremembe naredimo razumljive. Da v ospredje ne postavljamo zakonskih členov, ampak ljudi – in njihove zgodbe.
Dostojna starost ni zgolj tema prihodnosti. Je tema sedanjosti. Če smo jo sposobni razložiti, jo bomo tudi uresničili.
Tudi če ne bo viralna.
Da, novinarji morajo postavljati vprašanja in opozarjati na napake. A dolgotrajna oskrba ni še ena politična zgodba – je družbeni projekt. Govorimo o tisočih ljudeh: starejših, bolnih, njihovih svojcev, skrbnikov in prihodnjih uporabnikov. Zato je pomembno, da imamo novinarstvo, ki zna razložiti, ne le opozarjati. Kritika ima smisel, če vodi v izboljšave – ne v cinizem in apatijo.