Živimo v času, ko mednarodno pravo postaja le še mrtva črka na papirju. Ruski ideologi, kot sta Dugin in Karaganov, odkrito utemeljujejo, da v novem svetovnem redu dejansko suverene niso več tiste države, ki so takšne po mednarodnem pravu ali ustanovni listini OZN. Nova realnost je preprosta in srhljiva: dejansko suverene so le tiste države, ki posedujejo jedrsko orožje in – kar je ključno – kažejo odločenost, da ga preventivno uporabijo. Ruska logika pravi, da je neuporaba sile v ključnem trenutku znak šibkosti in izgube suverenosti. Če želiš sedeti za mizo s Trumpom in Kitajsko, moraš biti pripravljen storiti "nekaj groznega".

‍

Past suverenizma za male države

V tem kontekstu postajajo politični slogani o "popolni suverenosti", "vračanju nadzora" in raznih "exitih" (po vzoru Brexita), ki jih poslušamo tudi v Evropi in pri nas (!), ne le naivni, ampak nevarni. Za male države, kot je Slovenija, je ideja o izolirani suverenosti v svetu, kjer veljajo le pravila surove sile, usodna utvara. V trenutku, ko se odrečemo zavezništvom in mednarodnim integracijam, ne postanemo bolj suvereni. Postanemo le lažji plen. Postanemo tisti "šibkejši", ki si ne morejo privoščiti tistega, kar si lahko veliki.

‍

Če svet drsi v stanje, kjer si ZDA ali Rusija lahko brez argumentov vzameta, kar želita, potem samostojna pot male države vodi naravnost v nepomembnost ali podrejenost.

‍

Rešitev ni v odhodu, ampak v povezovanju

Kaj nam torej preostane? Odgovor ni v zapiranju vase, temveč v iskanju varnosti v mednarodnem povezovanju in pametnih zavezništvih.

‍

Prvi korak je nedvomno močnejša, bolj povezana EU. A v novem geopolitičnem primežu med ZDA, Kitajsko in Rusijo morda niti to ne bo dovolj. Zgledovati se moramo po modelu, ki ga je v Davosu nakazal kanadski predsednik vlade: oblikovanje širših, prožnih koalicij srednje velikih in malih sil.

‍

Gre za zavezništva držav, ki še vedno verjamejo v moč mednarodnega reda in pravil. Držav, ki razumejo, da je njihova edina možnost preživetja v tem, da se združujejo in s tem postanejo skupaj močnejše. To ni nujno le za EU; to so zavezništva z državami, kot so Kanada, Japonska, Avstralija in druge demokracije, ki se soočajo z istim tveganjem stisnjenosti med interese velesil.

‍

Kompromis kot cena preživetja

Zavedati se moramo, da te opcije niso idealne. Zahtevajo veliko kompromisov in prilagajanja interesom znotraj zavezništev. Morda nam ne bodo všeč vse odločitve Bruslja ali strateški premiki naših zaveznikov. Vendar pa je alternativa bistveno slabša. Ne gre več samo za vprašanje gospodarskih učinkov ali BDP-ja. V svetu, kjer je "ruska rdeča črta" ali Trumpov čivk zakon, gre za vprašanje samega fizičnega in političnega obstoja suverenih – predvsem manjših - držav, kot jih poznamo danes.

‍

V novem mednarodnem (ne)redu Slovenija ne more biti "otok". Naša suverenost ne izvira iz tega, da smo sami, ampak iz tega, da smo del nečesa večjega, kar je dovolj močno, da reče "ne" tistim, ki so pripravljeni storiti nekaj groznega.

‍

Ali bomo tudi o tem (so)odločali 22. marca? Odgovor je seveda DA.

‍

Kolumna je bila izvorno objavljena v časniku Večer.