Nina Stankovič
A ta možnost ni samoumevna. Ne bo dovolj, da se javnosti znova in znova predstavljajo seznami sprejetih zakonov, reform in ukrepov. Seznami sami po sebi ne prepričajo. Če obstaja realna možnost politične kontinuitete, bo ta obstajala le, če bodo dosežki umeščeni v razumljivo in prepričljivo zgodbo – takšno, v kateri se ljudje prepoznajo, ne le informirajo.
V slovenski politiki se že dolgo ponavlja isti vzorec. Levica praviloma nastopa z rešitvami: z reformami, zakoni in ukrepi – torej predvsem s stališči. Desnica pa nastopa z zgodbo: z vrednotami, identiteto in čustvi. Ta razlika ni nova, v času volitev pa lahko postane odločilna – zlasti takrat, ko ne odločajo odstotki ene stranke, temveč sposobnost oblikovanja večine.
Volitve se namreč redko odločajo na ravni programskih podrobnosti. Odločajo se na ravni čustev – ali, še natančneje, na ravni občutka. Na tem, ali ima volivec vtis, da politika razume njegovo življenje, njegove skrbi in radosti, ter ali govori njegov jezik. In ali ji lahko zaupa, da ve, kaj počne. Na tej ravni desnica pogosto deluje prepričljiveje. To pa še ne pomeni, da ima tudi rešitve – ali da so te dobre za širšo družbo. Pogosto je ravno nasprotno.
Volivci se odločajo na ravni čustev – ali, še natančneje, na ravni občutka.
Desnica danes vse bolj gradi svojo pripoved na strahu: pred drugačnostjo, pred spremembami, celo pred okoljskimi politikami, pred migracijami, pred emancipiranimi ženskami in domnevno »elito«. Ta vzorec ni slovenska posebnost. Gre za isti politični refleks, ki ga vidimo pri Donaldu Trumpu v ZDA in pri skrajni desnici drugod po Evropi: domoljubje, prepleteno z izključevanjem, in vrednote, prežete s sovražnostjo. Zgodba obstaja – a je pogosto destruktivna.
Levo-liberalni pol pa je tu v paradoksalnem položaju. Po eni strani takšno politiko upravičeno zavrača. Po drugi strani pa pogosto ne ponudi dovolj močne alternative. Ne zato, ker ne bi imel vsebine, temveč zato, ker je ujet v lastno zaprtost: v jezik, reference in prioritete, ki so samoumevne znotraj političnih in intelektualnih krogov, bistveno manj pa zunaj njih. Ta zaprtost ni nujno zavestna, a ima realne posledice – ustvarja vtis oddaljenosti, nerazumljenosti in včasih tudi vzvišenosti.
Tu se pokaže še ena razpoka slovenskega političnega prostora. Težko je spregledati, da večina Slovenije ni Ljubljana – niti Maribor. Obstajajo drugačne izkušnje življenja, drugačni odnosi do dela, skupnosti in države, pa tudi do preživljanja prostega časa in popularne kulture. Večina Slovenije je ruralna. In tam levica, včasih ujeta v lastni intelektualni mehurček, pogosto deluje vzvišeno, oddaljeno, celo oholo. Če je nekoč veljalo, da leve stranke zastopajo delavstvo, danes to v veliki meri uspešneje počne desnica. Levica pa vse pogosteje nagovarja predvsem izobražene urbane sloje.
Ta premik seveda ni naključen. Podoben proces smo videli v Združenih državah Amerike, kjer sta si demokratska in republikanska stranka v drugi polovici 20. stoletja postopoma zamenjali volilne baze – proces, ki se je začel že pred Reaganom in se z njim dokončno utrdil. Tudi v Sloveniji vidimo podoben pojav, čeprav se o njem redko govori. Današnja SDS je bila nekoč socialdemokratska stranka, utemeljena tudi na delavskem volilnem telesu; v treh desetletjih pa se je preoblikovala v izrazito konservativno, na trenutke skrajno desno stranko. Levi pol pa se ni vedno pravočasno zavedal, da s tem izgublja stik z delom volivcev, ki jih je nekoč samoumevno zastopal.
Vrednote povedo, kaj nam je pomembno – in so tisti del politike, v katerem se ljudje najprej prepoznajo. Stališča pridejo kasneje, ko se začne razprava o tem, kako to uresničiti. Politika, ki začne pri stališčih, hitro zdrsne v delitve; politika, ki začne pri vrednotah, pa si pusti možnost povezovanja.
Levica ima te vrednote že dolgo zapisane v svojih politikah. Zato izziv ni v vsebini, temveč v tem, da jih ne zna vedno prevesti v zgodbo, ki bi bila razumljiva, vključujoča in prepričljiva. Zadržanost do populizma je tu del problema. A populistično ne pomeni nujno poceni ali neodgovorno. Pomeni govoriti človeško. Govoriti iz izkušenj ljudi. Prevesti kompleksne politike v jezik vsakdanjega življenja.
V tem kontekstu je zanimiva še ena značilnost slovenskega prostora. Volivci iščejo politika, s katerim se lahko poistovetijo, a hkrati nekoga, ki mu lahko zaupajo vodenje države. Kljub temu vodenje države pogosto podelimo ljudem brez izkušenj – kot da bi verjeli, da se politike lahko naučiš sproti.
Pa se je ne. Politika je obrt. In ravno ko predsednik vlade pridobi izkušnje, ko se nauči svoje obrti in vzpostavi odnose doma ter v tujini, so štiri leta mimo. Zgovorno je, da je bil zadnji predsednik vlade, ki mu je uspelo zaporedoma ponoviti mandat, Janez Drnovšek – in to že konec devetdesetih let. Od leta 2011 dalje pa se slovenska politika vse bolj vrti v začaranem krogu nenehnih novih začetkov, prekinjenih s kratkimi, vmesnimi vložki Janševih vlad, namesto da bi gradila na politični zrelosti.
Na drugi strani pa desnica že desetletja stavi na kontinuiteto ene figure – ne glede na poraze, afere ali spremembe političnega okolja. Ne gre nujno za vsebino, temveč za razumevanje, da ljudje pogosto iščejo stabilnost, prepoznavnost in zgodbo, ki traja.
In tu pridemo do bistva prihajajočih volitev. Ne bo odločilno le, kdo bo dobil največ glasov. Odločilno bo, kdo bo sposoben sestaviti vlado. Če bodo levo-liberalne stranke to možnost res želele ohraniti, bodo morale preseči drobne razlike in jih umestiti v skupen okvir – ne v logiki proračunskih pogajanj, členov in odstotkov, temveč v jasni politični viziji skupne smeri. Tako, kot so to znale pred volitvami leta 2008.
To ni vprašanje taktike ali seštevka glasov. Gre za vprašanje politične zrelosti. In predvsem za vprašanje zgodbe.
Politika na dolgi rok ne živi od tega, da ima prav. Živi od zaupanja – od občutka, da ve, kam gre, in zakaj. Rešitve so nujne, brez njih ni vladanja. A brez zgodbe, ki jih poveže v smiselno celoto, ostanejo hladne in oddaljene.
Če želi levica ohraniti možnost kontinuitete, bo morala narediti prav to: iz svojih rešitev zgraditi zgodbo, v kateri se bodo ljudje prepoznali. Zgodbo smisla. Zgodbo skupnosti.
Kajti na koncu volivci ne glasujejo o programih, temveč o tem, za koga verjamejo, da jih resnično razume.