Avtorica
Tamara Pevec Barborič
To ni nujno posledica podcenjevanja. Prej nasprotno. Komunikacija je v organizacijah pogosto tako samoumevna, da o njej ne razmišljamo kot o odločitvi sami po sebi. Obstaja nek implicitni občutek, da je sposobnost komuniciranja nekaj, kar “že imamo”, in da se bo zato tudi prenos odločitev zgodil skorajda organsko. Da bodo dobre odločitve prepoznane kot dobre. Da bodo razumljene brez večjih naporov.
V praksi se kaže, da nesporazumi redko nastanejo zato, ker bi bile odločitve same po sebi napačne. Veliko pogosteje nastanejo zaradi načina, kako so te odločitve predstavljene.
Odločitev je lahko premišljena in utemeljena, a če ni umeščena v jasen komunikacijski okvir, začne živeti svoje lastno življenje – skozi različne poglede, interpretacije, predpostavke in praznine, ki jih zapolnijo drugi.
Ključno vprašanje zato ni le, kaj je bilo povedano, temveč kako, komu in kdaj. In nič manj pomembno: kaj je ostalo neizrečeno.
Marsikdo si predstavlja, da je komunikacija zaključna faza procesa: najprej analiza, nato odločitev, na koncu komunikacija.
Takšna logika deluje učinkovito, a ustvarja razmik med odločitvijo in njenim razumevanjem.
Komunikacija namreč ni zgolj prenos informacije. Je okvir, znotraj katerega ljudje odločitev interpretirajo in ji pripišejo pomen. Če o tem okviru začnemo razmišljati šele na koncu, smo že izpustili del procesa, ki bistveno vpliva na to, ali bo odločitev sploh zaživela.
Ko komunikacijo razumemo kot del odločitve, se spremenijo tudi vprašanja, ki si jih zastavljamo. Ne gre več zgolj za to, kaj je prava rešitev, ampak tudi:
- kdo jo mora razumeti, kdo sprejeti in kdo izvajati,
- kje so možne točke nerazumevanja ali odpora in
- kakšen kontekst ljudje potrebujejo, da odločitev sploh lahko postane njihova.
To ni vprašanje sloga, temveč odgovornosti. Odločitev, ki ni razumljena, v organizaciji obstaja le formalno.
Bolj kot je odločitev kompleksna, več pozornosti zahteva komunikacija okoli nje.
Preproste odločitve prenesejo neposrednost. Kompleksne pa zahtevajo večplastnost – ponavljanje, razlago, umeščanje v širši kontekst in odprt prostor za vprašanja.
Ko komunikacijo preskočimo ali podcenimo, se z njo skoraj neizogibno srečamo kasneje. V obliki dodatnih razlag, popravljanja napačnih interpretacij ali tihega odpora. Slaba ali odsotnost komunikacije lahko vodi celo v krizne situacije.
Komunikacija se ne izgubi. Le premakne se v fazo, kjer zahteva več časa, več energije in pogosto tudi več zaupanja, kot ga je na voljo.
Zato komunikacije ne moremo obravnavati kot dodatka ali mehke veščine. Je sestavni del odločitve in neposredno vpliva na njene učinke. Organizacije, ki to razumejo, komunikacije ne uporabljajo zgolj za prenos informacij, temveč za ustvarjanje razumevanja in zaupanja.
In prav v tem se danes vse bolj kaže razlika med odločitvami, ki obstajajo na papirju, in tistimi, ki v praksi resnično zaživijo.