Avtorica
Nina Stankovič
Nekaj torej ne štima. Namesto premišljenih, ciljno usmerjenih vsebin nas pogosto čakajo objave, ki zvenijo kot kongresni govori ali povzetki strankarskih biltenov. Dolgi, neberljivi, brez strukture, brez začetka in brez konca.
Še huje – to pogosto objavljajo uradni profili institucij ali ljudje, ki so za komunikacijo plačani.
Težava ni, da nimajo kaj povedati. Težava je, da tega ne znajo povedati pravočasno, razumljivo in v jeziku platforme, ki jo uporabljajo.
Facebook ni oder, Instagram ni brošura, in LinkedIn ni interna PPT prezentacija. Vsaka platforma ima svoj jezik, ritem in pričakovanja. Ključ je v razumevanju ekonomije pozornosti.
Dolg tekst še ne pomeni globine. In kratek še ne pomeni plitkosti. A dolgočasen tekst vedno pomeni enako: prezrtje. Delo gre v nič. »Pa tako dobro sem napisal,« si misli nadobudni državni sekretar. Zakaj torej ni odziva? Ker ljudje niso tam, da bi brali govore. Prišli so po informacijo. Ali – še pogosteje – po odmerek zabave.
In še ena klasična napaka: kopiraj–prilepi vsebine na vse kanale. Enaka objava na Facebooku, LinkedInu in Instagramu? Napaka. Platforme niso univerzalne. Vsaka ima svoj ritem, logiko in publiko.
Težava ni, da nimajo kaj povedati. Težava je, da tega ne znajo povedati pravočasno, razumljivo in v jeziku platforme, ki jo uporabljajo.
Če res želite, da vas slišijo, ne govorite v prazno. Govorite tam, kjer je vaše občinstvo – in v jeziku, ki ga razume.
1. Začnite z bistvom. Prva poved je ključna. Če ne pritegne – ste izgubljeni.
2. Razčlenite tekst. Reka besed odbija. Uporabljajte prazne vrstice, alineje, poudarke. To niso triki. To so osnove.
3. Razlikujte kanale. Spoštujte razlike v tonu, dolžini in vizualni dinamiki. Facebook ni LinkedIn. Instagram ni omrežje X.
4. Bodite avtentični. Ne pišite zato, da boste všečni. Pišite, ker imate nekaj povedati. Ljudje začutijo resnico – in tudi blef.
5. Video. Če vas ni na videu, vas ni. 10–30 sekund resničnosti prekaša stran in pol olepšanega teksta. To ni trditev, to je dejstvo.
Na Facebooku – kratki, osebno obarvani reelsi, močne vizualne objave. Komentarji so nova valuta, ne všečki.
Na Instagramu – carouseli z zgodbo, reelsi s kavljem v treh sekundah. Pristnost pred estetiko. Če imate oboje – super.
Na LinkedInu – refleksije iz prakse, kratki odstavki, jasni zaključki in vprašanja, ki vabijo k odzivu. Fotografije iz vsakdanjega delovnega utripa so plus.
Ne objavljajte zato, ker "nekaj mora ven". Objavite, ko imate kaj za povedati. Lahko ste pronicljivi v 500 znakih. Lahko ste človeški v 15 sekundah. In da, lahko ste politični – brez da ste politikantski.
Danes šteje predvsem: kako povedati veliko z malo besedami. Jasno, ne plitko. Kratko, ne puhlo. In tako, da sproži odziv.
Zagovarjam odgovorno, vsebinsko, premišljeno komunikacijo – zlasti, ko gre za družbena vprašanja. A tudi ta mora slediti osnovnemu pravilu: če hočeš, da te slišijo, moraš govoriti v jeziku, ki ga razumejo.
Družbena omrežja niso zgolj tehnologija. So kultura. Vsaka platforma ima svoja pravila vedenja, jezika, tempa, pričakovanj. Na Instagramu ne iščemo esejev. Na Facebooku cenimo bližino, humor, odzivnost. Na LinkedInu pa kredibilnost in človeški ton.
Če tega ne razumemo, bo tudi najboljša vsebina ostala neopažena.
Ne podcenjujte občinstva – in neprecenjujte njegove potrpežljivosti. Če imate kaj za povedati, se potrudite. Nehitrost. Ne glasnost. Pamet. In naj bo dovolj kratko, da ostane v spominu.
Če tega ne znate povedati vi, bodo drugi. Krajše. Bolje. In bolj slišno.
Komunikacija danes ni več linearna. Ni več enosmerna. In nikakor ni več samoumevna. Je razmislek. Je orodje. Je priložnost. In – je odgovornost.
Danes šteje predvsem: kako povedati veliko z malo besedami. Jasno, ne plitko. Kratko, ne puhlo. In tako, da sproži odziv.