Seznam konkretnih ukrepov, politik in odločitev, ki jih je Trump z levo roko izrekel, podpisal in tudi udejanjil v zadnjih mesecih ter ki več kot zgolj konspirativno podpirajo sicer absurdno teorijo o njegovem pohodu k MASA, je prav tako absurdno dolg. Tako dolg, da ga preprosto ni mogoče umestiti v eno samo kolumno. A bom poskusil. Če pri tem uporabim kakšen literarni prijem – prispodobe, hiperbole ipd. – ali nekoliko poenostavim stvari, naj mi bo oproščeno. Saj gre itak zgolj za absurdno teorijo, nič več.

‍

Začeti velja s carinami, ki utegnejo prerasti v prave trgovinske vojne – upajmo le, da ne v tiste prave, vroče. Ameriška administracija se je ravno te dni pohvalila, da je zaradi drastičnega dviga uvoznih carin na širok nabor izdelkov iz praktično celotnega sveta septembra pobrala rekordni znesek carinskih dajatev. Zveni odlično. A skoraj istočasno je ameriški bančni velikan Goldman Sachs objavil poročilo, iz katerega izhaja, da je kar 88 % stroškov višjih carin padlo na ameriške uvoznike (51 % na gospodarstvo in 37 % na potrošnike), zgolj 12 % pa na tuje izvoznike. Tako se je, povsem v skladu z napovedmi neodvisnih analitikov, izkazalo, da je Trump dodatno obdavčil lastno gospodarstvo in prebivalstvo. In dobro vemo, kako »radi« imajo Američani davke. In še bolje vemo, kaj jim je Trump obljubljal – ravno obratno. Bo povprečni Američan to sprevidel? Za zdaj še ne – a tudi maček ne nastopi takoj po zadnjem šilcu žganega. Treba bo še nekoliko počakati. Ko pa bo učinek tu, Amerike ne bo naredil bogatejše, temveč gospodarsko šibkejšo in relativno revnejšo (dodatno upoštevajoč inflacijo, ki zna ponovno postati problem navadnih Američanov).

‍

Tako se je, povsem v skladu z napovedmi neodvisnih analitikov, izkazalo, da je Trump dodatno obdavčil lastno gospodarstvo in prebivalstvo. In dobro vemo, kako »radi« imajo Američani davke.

‍

Pandorina skrinjica trgovinskih vojn, ki jo je Trump na široko odprl, povzroča še bistveno več šokov zunaj ZDA. Medtem ko Trump v (neo)merkantilističnem slogu uporablja izključno pogajalsko moč močnejšega – grozeč z enostranskimi ukrepi, ki gredo mimo mednarodnih sporazumov – nastopi kitajski predsednik Xi in izreče besede, da se moramo »zavzemati za enakopravni in večpolarni svet ter za gospodarsko globalizacijo, ki prinaša koristi vsem in je vključujoča. Svetovni sistem upravljanja moramo narediti bolj pravičen in uravnotežen.« Izjava, ki bi jo lahko mirno pripisali kakšnemu zahodnemu državniku. Ne glede na to, kaj si mislimo o notranjepolitični partijski ureditvi, stanju človekovih pravic in svoboščin znotraj velikega zidu, je dejstvo, da ko to izreče kitajski predsednik, mu prisluhne vedno večji del sveta. Ne le avtoritarci, antiameriška os zla ali globalni jug, ampak tudi vsi tisti, za katere je vpetost v globalizacijske tokove ključna za razvoj in blaginjo. In razen izjem, kot je Severna Koreja, je to 99 % planeta. Naenkrat so postali tisti, ki sicer verjamejo zgolj v omejeno moč demokracije in vseh možnih svoboščin, pr(a)vi branilci proste trgovine in globalizacije. Vloge in karte so se tako povsem premešale. In premešal jih je delilec sam – ameriški predsednik. Sebi oziroma ZDA v škodo.

‍

Trump je tako poskrbel, da se bo vedno večji del sveta pragmatično spogledoval s Kitajsko in z modeli razvoja, ki so precej daleč od liberalno-demokratskih. Samo vprašanje časa je recimo, kdaj se bodo znotraj EU še okrepili glasovi tistih, ki bodo želeli odnose s Putinovo Rusijo ponovno graditi izključno na gospodarskem pragmatizmu (za katerega dobro vemo, kam nas je pripeljal). Ameriški predsednik se je izkazal za velikega antijunaka – vedno znova mu uspeva vzpostavljati nove anti-koalicije. Naenkrat za isto mizo sedijo tisti, ki jim trenutna svetovna ureditev po vzorcu liberalnih demokracij ne ustreza, oz. jo celo bolj ali manj odkrito rušijo, a jih pri tem ne druži skoraj nič drugega kot omenjeno nasprotovanje. Med seboj imajo namreč pogosto še globlja razhajanja in trenja – včasih celo na meji vojaškega konflikta. S tega vidika je velik Trumpov velik »dosežek« nedvomno ta, da mu je s kaznovalnimi carinami uspelo posaditi indijskega premierja Modija in kitajskega predsednika Xija za isto mizo – na septembrskem srečanju Šanghajske organizacije za sodelovanje (SCO). S tem je še okrepil globalni vpliv novo nastajajočih formatov, v katerih ni ne ZDA ne drugih zahodnih držav. Resda ne gre precenjevati vpliva BRICS-a ali omenjene SCO, saj so te povezave (bolj klubi) precej ohlapne, države pa predvsem zasledujejo lastne, velikokrat povsem parcialne, ozke cilje – a trend je jasen. Če se bo Trumpova politika nadaljevala, se bo dinamika teh »koalicij nasprotij« še stopnjevala.

‍

In Indija, največja ameriška zaveznica v Aziji, ni edina, ki se je znašla v takšni vlogi. Seznam tistih, ki v Trumpovi ZDA vidijo vse manj predvidljivega partnerja – tako gospodarsko kot politično in varnostno – postaja vse daljši. V istem čolnu sta se znašli tudi Japonska in Južna Koreja, tradicionalni ameriški zaveznici v regiji, kjer vse bolj prednjači Kitajska. Ali pa Katar, ki se je nedavno zbudil ob raketnem napadu Izraela sredi Dohe, kjer so bili Hamasovi pogajalci. Tiskovna predstavnica Bele hiše je dogodek, ki predstavlja dejanje državnega terorizma par excellence, označila za »neprijeten incident«. Pri tem pa ne gre spregledati, da je Katar v zadnjih letih zgolj za ameriške protizračne sisteme, ki naj bi ga ščitili pred takšnimi napadi, zapravil več deset milijard dolarjev – ter še letos sklenil nov obrambni paket v vrednosti 42 milijard USD. Bo Katar – ali kateri drug ameriški zaveznik v regiji – v prihodnje ravnal drugače? Povsem možno.

‍

Trump je tako poskrbel, da se bo vedno večji del sveta pragmatično spogledoval s Kitajsko in z modeli razvoja, ki so precej daleč od liberalno-demokratskih. Samo vprašanje časa je recimo, kdaj se bodo znotraj EU še okrepili glasovi tistih, ki bodo želeli odnose s Putinovo Rusijo ponovno graditi izključno na gospodarskem pragmatizmu (za katerega dobro vemo, kam nas je pripeljal).

‍

A pri Trumpovem izolacionizmu ne gre zgolj za ekonomijo ali trdo moč. S številnimi potezami mu je uspelo že kratkoročno (dolgoročne posledice bodo še bolj izrazite) močno oslabiti ameriško mehko moč, merjeno v kategorijah, kot so razvojna pomoč, privlačnost ameriških univerz ali sposobnost privabljanja talentov. Z ukinitvijo programov USAID bo sicer zvezna vlada privarčevala borih 0,5 % letnega proračuna, a posredna škoda bo neprimerno večja. Nastali vakuum bodo prej ali slej zapolnile druge sile – predvsem Kitajska – in s tem postopno krepile svoj ugled in mehko moč.

‍

Podobno velja za ameriške univerze, ki jih je Trump napadel iz ideoloških razlogov – z obtožbami o prebujenstvu, komunizmu, leglu antife in podobnih grehih. S tem ni škodoval le uglednim ustanovam, temveč posredno celotni ZDA. Številke že kažejo močan porast zanimanja ameriških študentov za vpis na britanske univerze, podoben trend pa se pričakuje tudi pri mednarodnih študentih. Mehka moč ZDA, vzpostavljena desetletja po drugi svetovni vojni in temelječa ne le na Hollywoodu, ampak tudi na vrhunski znanosti, svobodi misli in privabljanju talentov, bo postopno upadala.

‍

Sijaj ZDA in njena relativna moč se seveda ne bosta razblinila čez noč – inercija je močna sila, sploh ko gre za tako velik sistem. A škoda bo nastajala. Ob koncu Trumpovega mandata Amerika ne bo (še) večja, temveč »manjša«. Medtem bodo antiameriške sile po svetu močnejše. In to ne zgolj po lastni zaslugi, temveč tudi po zaslugi Trumpa. Po scenariju Kremlja, ki – če je napisan – ga Trump uresničuje z osupljivo doslednostjo.

‍

Kolumna je bila izvorno objavljena v časniku Večer.