Avtor
dr. Denis Mancevič
Nova strategija je pomembna predvsem zato, ker v pisni obliki potrjuje strukturne spremembe in trend, ki je v transatlantskih odnosih prisoten že nekaj časa: ZDA se iz Evrope politično in strateško umikajo, Evropa pa bo morala bistveno hitreje prevzeti odgovornost za lastno varnost, odpornost in mednarodno pozicioniranje kot suveren globalni akter. Dokument je – povedano neposredno – še zadnji alarm Evropi, da se mora v prihodnje strateško zanesti sama nase.
Če strategijo beremo brez olepševanja, je sporočilo jasno: Washington Evropo, predvsem Evropsko unijo, ne obravnava več kot naravnega partnerja, temveč kot entiteto, ki ovira ameriške interese. Ne nujno v klasičnem varnostnem smislu, ampak predvsem v geoekonomskem. EU je v dokumentu predstavljena kot nadnacionalna struktura, ki naj bi bila “sovražno nastrojena” in prevelika grožnja ameriškim ekonomskim interesom ter svobodi delovanja ameriških podjetij.
Eden od najbolj zgovornih elementov je očitek, da bi morale EU oziroma evropske države “odpreti svoje trge”. To je predvsem političen argument: evropski trgi niso zaprti, so pa regulirani. V EU veljajo skupna pravila igre – od konkurence in državnih pomoči do digitalnih trgov, zasebnosti in varstva potrošnikov – in ta pravila veljajo za vsa podjetja, ne glede na državo izvora.
Prav v tem je jedro konflikta. Del trenutne ameriške politike, skupaj z vplivnimi akterji iz tehnološkega sektorja, si želi okolje, kjer bi bili pogoji poslovanja bolj prilagojeni ameriškim interesom in poslovnim modelom. Evropska regulacija to logiko omejuje, zato je EU predstavljena kot ovira, ki jo je potrebno razgraditi in s tem »osvoboditi nacionalne države«.
Strategija ne cilja le na ekonomijo. V delu, ki se ukvarja z EU (in ta je nedvomno v jedru dokumenta), se pojavlja tudi politično-ideološki okvir: Evropi se očita, da duši svobodo govora in onemogoča politično opozicijo, migracije in nizka rodnost pa naj bi vodile celo v “civilizacijsko izumrtje”. Takšna retorika ni naključna. Gre za poskus delegitimizacije evropskega projekta in za implicitno podporo bolj fragmentirani Evropi, ki bi delovala po vzoru gibanja Maga – bolj nacionalno, bolj razdeljeno in posledično bolj vodljivo prek dvostranskih dogovorov.
V tem delu je mogoče razbrati tudi širšo ambicijo: šibkejša EU pomeni več manevrskega prostora za zunanje akterje, ki jim evropska enotnost ni v interesu. Ko se EU prikazuje kot problem, ne kot rešitev, je to v praksi sporočilo, da je razgradnja evropske kohezije legitimna politična tarča.
Slab teden dni pred objavo tega dokumenta sem bil na mednarodni konferenci na Dunaju v organizaciji ERSTE fundacije, na kateri je nastopil tudi Francis Fukuyama. Ta je glede pristopa Trumpa do Ukrajine, pritiskov k predaji oziroma kapitulaciji in de facto ponotranjenju interesov ter argumentov Kremlja dejal, da gre po njegovem za “največjo moralno izdajo s strani ZDA v njegovem življenju”.
Temu bi lahko mirno dodali: če je Ukrajina pri tem pristopu prva in najbolj očitna žrtev, se je s to strategijo seznam tistih, ki so jih ZDA izdale, dokončno razširil – in to precej na veliko, na celotno EU. Ne nujno v smislu takojšnjega pretrganja zavezništva, temveč v smislu osnovne predpostavke, da sta evropska stabilnost in evropska integracija ameriški strateški interes. Dokument kaže ravno nasprotno: EU je vse bolj obravnavana kot (sovražna) tekmica.
V odnosu Rusije nova ameriška strategija postavlja precej enostaven, pragmatičen okvir: Rusija ni predstavljena kot zaveznica, a hkrati ni nujno osrednji sovražnik. Poudarek je na “strateškem ravnotežju”, kar lahko pomeni zmanjšanje neposredne konfrontacije in več prostora za dogovore. Za Evropo je problem v tem, da takšen okvir zmanjšuje predvidljivost ameriških varnostnih zavez in povečuje pritisk, da EU sama oblikuje odvračanje, podporo Ukrajini in dolgoročno politiko do Rusije. V ospredju so ekonomski interesi, in to ne samih ZDA, temveč predvsem posameznikov v oz. blizu ameriške administracije, ki si od umika sankcij in priviligiranega dostopa do ruskega trga, obetajo milijardne dobičke.
Evropa je na ta prelom slabo pripravljena. Zdaj prostora za taktiziranje ni več. Ključni odgovor je pospešitev integracije in resen pogovor o tem, kako reformirati EU, da bo sposobna hitreje in bolj samostojno odgovarjati na izzive – ne le zaradi ameriškega umika, temveč tudi zaradi širšega tekmovanja v vojaškem in geoekonomskem smislu.
V novi strategiji ni veliko povsem novega; večino poudarkov smo v zadnjem letu od članov ameriške administracije že slišali in nas ne bi smelo več presenečati. Razlika je v tem, da je zdaj vse zapisano: črno na belem. In ko se transatlantske spremembe prevedejo v uradno strategijo, to preneha biti 'zgolj' politična retorika ali taktika, postane politični okvir.