V Piran ne pridem na oddih, ampak po svoj mir. Po sol in tišino, po večerni vrvež in tisto nekaj, česar ni treba razlagati. To vemo samo mi, tihi "Pirančani".

‍

Včasih sem tu ves mesec, drugič le dan ali dva. Piran je moj ritual vračanja. Mesto, kjer se vedno znova srečata znano in novo. Kjer prijatelje in znance srečaš mimogrede – brez klicev, brez dogovarjanj. Tartinijev trg je naša dnevna soba. Tam se zgodi vse: pozdravi, pogovori, tišina.

‍

Čeprav le najemnica, sem del tiste tihe mestne druščine, ki išče pristna doživetja – in jih nehote tudi soustvarja. Morda nismo pravi domačini, a turisti nas vseeno opazujejo, kot da smo.

‍

V Piran ne pridem na oddih, ampak po svoj mir. Po sol in tišino, po večerni vrvež in tisto nekaj, česar ni treba razlagati. To vemo samo mi, tihi "Pirančani".

‍

Ni lepšega kot zgodaj zjutraj zaplavati v mirnem morju. S pomola, kjer ni sence, a je spokojnost popolna. Tam se dan začne drugače. Samo telo, ki zdrsne v slano vodo, in misel, da je vse točno tako, kot mora biti.

‍

Na dopustu pogosto igramo. Igramo, da znamo živeti počasneje. Da bomo od zdaj naprej brez telefona, s svežim sadjem, oljčnim oljem in soljo na koži. Da bomo vsak večer posedali brez cilja in šteli zvezde. Potem pa prideš domov in si rečeš: "Naslednje leto bom pa res … bolj odklopljena. Čisto zares."

‍

A tudi ta "fejk mir" je boljši kot noben. Morda sploh ni fejk. Ker mir ni cilj – je praksa. Pogosto ugotovim, da iščem mir, a si v resnici ne želim dolgčasa. Želim napetost tišine, ki ni prazna. Prisotnost, v kateri je prostor za misel, za dih, za ritem valov. Za pogovor, ki ni nujen. Za samoto, ki ni osamljenost.

‍

Morda prav zato, ker vse leto delam z ljudmi – poslušam, govorim, usklajujem – potrebujem kraj, kjer lahko preprosto sem. V Piranu si lahko sam ali pa vedno obdan z ljudmi. In ravno zato sem ga vzljubila: ker mi daje drugačnost, domačnost in tisto tiho resničnost, ki je ni treba razlagati.

‍

Piran me uči, da ni pomembno, koliko časa ostaneš, ampak kako si tam. Biti prisoten – tudi samo za konec tedna – lahko pomeni več kot tisoč sončnih zahodov na Instagramu. Ne iščem več kraja za dopust. Iščem prostor, kjer se lahko ustavim. Kjer lahko zvečer plešeš – ali pa samo opazuješ morje. Greš na dobro večerjo ali zgolj čez trg, ki je postal skoraj domač.

‍

V Piranu sem, na svoj način, doma. In zato se vedno znova vračam.

‍

Piran me uči, da ni pomembno, koliko časa ostaneš, ampak kako si tam. Biti prisoten – tudi samo za konec tedna – lahko pomeni več kot tisoč sončnih zahodov na Instagramu. Ne iščem več kraja za dopust. Iščem prostor, kjer se lahko ustavim.

‍