Najbolj zgovoren je nedavni "neprihod" ruskega predsednika Vladimirja Putina v Turčijo, kjer naj bi se oblikoval nov pogajalski format. Namesto tega je Rusija poslala nizkoprofilno delegacijo brez političnih težkokategornikov – kar je v diplomatskem jeziku jasno sporočilo: Moskva se zaresnih pogajanj v tem trenutku ne namerava udeležiti.

‍

To ni naključje. Putin ostaja prepričan, da mu vojna dolgoročno prinaša več kot mirovni dogovor "tukaj in zdaj", še posebej tak, ki bi delno upošteval ukrajinska izhodišča in načela njenih zahodnih zaveznikov (ključno predvsem z vidika ohranitve ukrajinske ozemeljske celovitosti in varnostnih garancij za Kijev). Po njegovem prepričanju bi premirje zdaj pomenilo priznanje neuspeha, zato se namesto tega odloča za zavlačevanje in nadaljevanje vojaškega uničenja.

‍

Delegacija, ki jo je Rusija poslala, ima zato zelo jasno nalogo: izigravanje časa in oblikovanje vtisa, da se Rusija pogaja. Pravzaprav gre za taktično manevriranje, s katerim želi Putin pokazati, da obstaja alternativa zahodnemu pristopu – predvsem tistemu, ki ga zagovarjajo ZDA in največje evropske države – torej ideji o brezpogojnem premirju kot predpogoju za pogajanja. Ta ruska "ponudba" oziroma pristop Kremlja je v zadnjih dneh dobil prikimavanje Trumpa (nenazadnje tekom telefonskega pogovora obeh predsednikov 19. maja) ter s tem tako rekoč prisilila tudi Ukrajino, da se vključi v ta diplomatski teater. Zavedajoč se, da je Kremelj ponovno taktično izigral Belo hišo in da iz takšnih "pogovorov z namenom pogovorov" ne bo nič; a drugega izhoda Kijev nima, mora delati vse in hkrati ustvarjati vtis, da tvorno pri tem sodeluje, sledi željam Trumpa in nikakor ne "minira" mirovnih pogovorov. Ki seveda to niso.

‍

Moskva se namreč v svojih pogajalskih ambicijah sklicuje na propadla pogajanja iz pomladi 2022 – kot da bi čas od takrat obstal. Tako ostajajo tudi ruska izhodišča nespremenjena: kapitulacija Ukrajine, brez varnostnih garancij, omejitve velikosti vojske, oborožitve ..., ter s tem de facto politična podrejenost Moskvi. Sestava trenutne delegacije je skoraj identična tisti izpred dveh let, kar jasno kaže, da spremembe v ruskem razmišljanju ni. Še več: tvegal bi oceno, da bo Moskva – zavedajoč se "ameriškega korenčka" – vztrajala ne samo na enakih izhodiščih kot spomladi 2022, ampak bo le-te tudi še stopnjevala in tekom pogovorov zahtevala vedno več in več. Ne več samo štiri ukrajinske regije, ki jih Moskva niti zdaj v celoti vojaško ne nadzira, ampak zakaj pa ne še Harkov in okolico. Ali recimo pokrajino Sumi, ki sicer ni v nobenih strateških interesih Rusije, a tudi tam v zadnjih mesecih izvaja vojaške napade in pobija civilno prebivalstvo.

‍

Dokler bo Trump Moskvi ponujal samo korenček, Kijevu pa palico, Putin niti nima prav nobenega resnega političnega ali gospodarskega razloga za kakršno koli popuščanje v pripravljenosti na pogajanja. In dokler je temu tako, bo živel v prepričanju, da bi mu kakršen koli mir danes prinesel "manj", kot lahko z vojaškimi cilji doseže čez 6, 12 ali 24 mesecev.

‍

Zato so sedanja "pogajanja" bolj dimna zavesa kot iskren poskus približevanja miru. Putin ne išče kompromisa – išče zmago Rusije pod pogoji, ki so najmanj enaki kot spomladi 2022 in ki se znajo iz meseca v mesec celo še stopnjevati. Evropske države medtem še vedno stopicajo na mestu in razen napovedi novih in novih paketov sankcij ne zmorejo najti nobene resne alternative transakcijskemu pristopu Trumpa. Zaenkrat vse kaže, da čas igra v prid Kremlju.

‍

Dokler bo Trump Moskvi ponujal samo korenček, Kijevu pa palico, Putin niti nima prav nobenega resnega političnega ali gospodarskega razloga za kakršno koli popuščanje v pripravljenosti na pogajanja. In dokler je temu tako, bo živel v prepričanju, da bi mu kakršen koli mir danes prinesel "manj", kot lahko z vojaškimi cilji doseže čez 6, 12 ali 24 mesecev.

‍

‍