Avtorica
Nina Stankovič
Če bi držalo, da TV soočenja nimajo več odločilnega vpliva, bi bil izračun preprost: pojaviš se povsod, pobereš dodatno pozornost in greš naprej. Brez večjega tveganja. A Janša ravna drugače. Najprej bojkotira TV Slovenijo, nato zavrne soočenje ena na ena s premierom na N1, nato prihod na visoko gledano soočenje predsednikov strank na POP TV. Zna biti, da se bo do konca kampanje pojavil le še na enem soočenju ali pa sploh ne, če se spomnimo Trumpa.
In prav ta selektivnost potrjuje tezo, da je televizija v Sloveniji še vedno najmočnejši igralec predvolilne kampanje.
Po večini anket SDS vodi pred Gibanjem Svoboda, a trendi kažejo, da se razlika iz tedna v teden zmanjšuje. Janša je v vlogi izzivalca z realno možnostjo zmage, hkrati pa dobro ve, da se volitve lahko odločijo v foto finišu. Ob tem pa še nekaj: zmaga še ne pomeni nujno oblasti. Vse to je Janša že videl in tudi doživel.
SDS sama po sebi težko raste. Njena baza je stabilna, disciplinirana in visoko mobilizirana – kar je za vsako stranko prednost. A hkrati pomeni tudi plafon. Prostor za širitev proti sredini je omejen, zato potrebuje pomoč tretje stranke, če želi preseči aritmetiko zgolj lastnega jedra.
Zato je napačno sklepanje, da SDS z izogibanjem določenim soočenjem nič ne izgublja in nič ne pridobiva. Če gledamo zgolj njihovo bazo – morda res ne. A politika se ne odloča le v bazi. Odloča se na robu: pri neopredeljenih, pri tistih, ki tehtajo, in pri tistih, ki se aktivirajo šele zadnji teden kampanje. In ti volivci še vedno gledajo televizijo. Prav zato je odločitev za selektivno udeležbo racionalna. Ne zato, ker soočenja ne bi bila pomembna – temveč ravno zato, ker so.
Janša je ena najbolj prepoznavnih, a hkrati tudi najbolj polarizirajočih figur slovenske politike. In tu pridemo do ključnega momenta: prav on sam je verjetno najučinkovitejši mobilizator levosredinskih volivcev. Njegova prisotnost v intenzivnem televizijskem spopadu, zlasti v formatu ena na ena, lahko sproži dobro znani »anti-Janša« refleks – impulz, ki aktivira tudi sicer pasivne volivce na drugi strani političnega spektra.
V takem kontekstu je tveganje zanj večje od potencialnega dobička. Nevarnost, da mobilizira nasprotno stran je prevelika, da bi tvegal pojavljanje na vseh TV soočenjih. Ne gre rad namreč v okolje, kjer ne more nadzorovati vprašanj, kjer se mora soočati z nasprotnikom v realnem času in kjer lahko ena napačna beseda sproži verižno kontra mobilizacijo?
Namesto tega SDS stavi na preverjen model: mobilizacijo lastne baze in komunikacijo prek kanalov, kjer imajo večji nadzor – družbena omrežja, lastni mediji in platforme, selektivni medijski nastopi. Gre za logiko nadzorovanega okolja, kjer sporočilo ni izpostavljeno nepredvidljivim vprašanjem ali neposrednim spopadom.
Tukaj se pokaže še en zanimiv preplet. Televizija in družbena omrežja danes nista konkurenta, temveč zaveznika. Soočenja se gledajo na televiziji, nato pa se njihovi najbolj ostri trenutki režejo v kratke, udarne izseke, ki postanejo viralni klipi na omrežjih. Televizija ustvari dogodek. Družbena omrežja pa ga multiplicirajo. TV tako še vedno ostaja generator političnega trenutka. Algoritmi pa ga le razširjajo.
In kje smo vse to že videli? Pri Orbánu, Trumpu, tudi Putinu. Ne gre za identične kontekste, temveč za zelo podoben komunikacijski refleks: če lahko izbiraš teren sam, ga tudi boš. A prav v tem se potrdi moja teza. Če televizijska soočenja ne bi imela vpliva, jih ne bi bilo treba politikom tako skrbno dozirati. Če ne bi bila zmožna sprožati premikov, ne bi predstavljala tveganja. Če ne bi nagovarjala odločilnega dela volivcev, ne bi bila vredna strateškega razmisleka.
Janša s svojo selektivno odsotnostjo pove več kot s prisotnostjo: televizija še vedno odloča. Soočenja še vedno štejejo. In volivci – kljub vsem algoritmom, mehurčkom in digitalnim strategijam – še vedno znajo prepoznati razliko med nadzorovanim nastopom in resničnim političnim spopadom.
Zato vprašanje danes ni, ali soočenja vplivajo. To vprašanje je že odgovorjeno.
Pravo vprašanje je: kdo si na njih upa.